Shreki
Administrator foruma
Pridružen/-a: 18.05. 2014, 15:28
Prispevkov: 267
Kraj: Kranj |
|
 Božičkov spopad 2018 - december 2018 |
 |
Spet je ta čas v letu…snežinke, mraz, kuhanček…ok, razen slednjega res ni ničesar, kar bi nakazovalo na veseli december. Jup, veseli možje. No, to s(m)o tako ali tako, hehe. Božiček. Dedek mraz. To bo to. Že običajni zadnji spopad rdečih in modrih…pa zeleni malce pomagajo, včasih enim, včasih drugim. Klasika…
adss je v standardni izvedbi odpeketal proti postojni. najprej do tsunamija, kjer smo počakali še dva volkca (prvič tukaj) in pa klowne, ki so igrali na strani plavih (mi rdeči...). ko je bila vesela drušćina zbrana in ura primerna, smo odšli gor na teren. na parkirišču nas je pričakal prvi grinch, ki nas je usmeril na parkirišče. ob cesti, saj je bilo glavno že polno. po napovedih naj nas bi bilo 150 igralcev. seveda, realno stanje je potem (vedno) manjše in končno število igralcev je bilo cca 130. še vedno veliko. no, za zadnji zaključni spopad v letu...se spodobi, kajne...
po prijavi, prejetju kapice in karte ter plačilu (free access do celotnega terena  , je game master na kratko raztolmačil scenarij in pravila. in nas prepustil našim poveljnikom...
Božiček nas je popeljal v našo bazo. Manjši logistični zaplet z napačno označeno bazo smo razrešili (zaradi večjega števila igralcev se je teren razširil, karte pa so ostale enake…). Tam smo našli podrobnejša navodila glede naših nalog in večjo karto terena. Šefi skupin so se zbrali in si razdelili pmr kanale (itak se jih ni nihče držal..), imena skupin (itak smo jih takoj pozabili…) in počakali na uraden začetek igre ob desetih. Tsunami se je odločil, da gremo najprej na hangar. Odšli smo po cesti mimo parkirišča in se skozi gozd počasi približali hangarju. Na poti ni bilo presenečenj. Sicer smo bili že v zoni, kjer se ležala darila, a jih nismo našli. Na vrhu smo počakali nekaj minut, naredili krožnega in nato odšli naprej, proti yetac baru (jasa, cca 100 metrov od hangarja proti parkirišču na levi strani). Spustili smo se proti cesti in nato zavili vzporedno z njo. Meni je zazvonil telefon in tistih nekaj sekund, ko sem ga skušal izvleči iz žepa , utišati in spet pospraviti nazaj, je buco za mano javil po postaji, da je videl kontakt pred nami. Pokleknil sem za grmovje in tudi sam opazil plavo kapo cca 60 metrov pred nami. Ustavil sem skupino. Zagledal sem še enega. Tsunami je usmeril zadnji del skupine v levi flank. Čez nekaj minut sem levo pod nami zagledal še nekaj plavih kap. Prihajali so očitno iz masha…ki ni bil ravno točno orientiran glede na karto….ampak, vseeno. Nismo hoteli delati scene in smo se počasi umaknili desno navzgor. Prišli smo v eno izmed zaklonišč in pred nami smo zaslišali pokanje. Naredili smo linijo po vrhu okopa in opazovali dogajanje pred nami. Jaz sem bil povsem na desni in sem opazoval cesto pred nami. Zagledal sem dva ali tri plave in jim poslal nekaj bbjev. Tam dol se je resno pokalo in plave kape os odvrgle dimno bombo. Pa ni kaj dosti zaleglo, brkin je za mano z vrha nasipa natančno pošiljal bbje in kmalu dva izločil. Žarišče spopada se je premaknilo na desno stran ceste. S tsunamijem sva stekla čez in v kritje drugega nasutja. Med grmovjem sva zagledala že rdeče kapice. Ok, tu so že naši, se ne bomo mešali. Med umikom sva na vrhu nasipa zagledala darilno škatlo. Super, vsaj nekaj. Tsunami me je kril, jaz pa sem skočil do nje in pogledal navodila…
Single only streljanje do baze…no ja, ni ravno kakšno dobro darilo…ajde, pravila so pravila. Umik nazaj proti bazi. Spet čez hangar in po isti poti nazaj. Pred hangarjem smo zagledali oba spodnja dela rakete. Priklenjena. Ok, po tole bo treba priti z božičkom. A najprej ga bo treba najti…
Do baze smo šli lepo počasi in prikrito. Sicer ne bi bilo nič narobe, če bi tudi druga stran dobila single only, hehe. Seveda, za določen čas. Čas za božične želje se je že iztekel. Žal. A ni bilo težav. Skupaj z nami se je v bazo vrnila tudi skupina srt. Tudi oni so imeli darilno škatlo. Kratek postanek v bazi so nekateri izkoristili za zmanjševanje oblačil na sebi (je postalo toplo…okoli 10 stopinj). Sklenili smo, da gremo piskat božička (info smo dobnili, da se nahaja v baru), da lahko odklenemo dele rakete. Tokrat smo šli po cesti proti prelazu. A smo od zgoraj zaslišali pokanje in smo obrnili v levo stran. Vseeno, padli smo v spopad. Pred nami je bila še ena naša skupina, ki je prva naletela na plave kape. Tsunami nas je razporedil in počasi smo potiskali linijo naprej. Pred namo je klečal en božiček in v angleščini in nato še polomljeni slovenščini povedal lokacijo nasprotnika. Ok, sprejeto. Če si hrvat, lahko govorimo tudi hrvaško, sem mu zaklical. No, english only, je odvrnil. Eee..nisi hrvat? Nope, irishman. Lepo…
Skratka, nasprotnike smo potisnili v obrambo ali pa so se razbežali. Eden je namerno ali pa tudi ne pozabil nositi kapo. In če ležiš, si lepo skrit. Drago ga je sicer opazil, a ga ni zadel zaradi grmovja. No, ko je tistemu postalo »vroče«, je pobegnil. In še vedno ni navlekel nase kape…
Vmes smo dobili direktivo, da gremo kar naprej proti baru. Še kar iskat našega šefa, božička. Ki je že kar nekaj časa parkiran pred barom. Sumljivo tole, sumljivo…v široki liniji smo prilezli do bara, kjer smo naredili krožnega in občasno odbili napad plavih. In zelenih. Nekaj minut smo imeli mir, nato pa so iz hrbta (prelaza) začeli potiskati plavi. Bilo je pestro, medic je imel veliko dela. A smo zadržali položaje. Z božičkom smo krenili proti hangarju, da bi odklenili prvi del rakete.
Sklenili smo iti malo naokoli. Da bi šli direktno proti hngarju, bi bilo rpeveč junaško. No, neumno pa tudi. S srtji smo se napotili proti parkirišču in tam zavili navzgor proti hangarju. Ko sem krenil v gozd, sem zagledal plavo kapo. Ni me opazil, a sem takoj zaklical kontakt in javil smer ter se obrnil in stekel v kritje. Za mano je priletelo nekaj bbjev. Nekaj sem začutil, lahko bi bila tudi veja, pa sem vseeno javil zadetek. Medic me je povlekel v varno, ostali pa so potisnili naprej in onesposobili nasprotnika. Minuta je hitro minila in že smo se prebijali naprej. Srt je bil na desnem boku, mi na levem, počasi smo rinili navzgor. Na prvem nasipu nas je že ustavila obramba. Razporedili smo se v široko linijo in skušali prebiti na več koncih. S tsunamijem in še dvema smo se skrivali v enem grmovju in opazovali dogajanje pred nami. Ni bilo ravno nevarno. In tako nenadoma od zadaj priletijo bbji in me zadanejo. In še enega. In še tsunamija. Jaz se obrnem in zagledam rdečo kapico, ki dirka navzgor in se dere ne streljat, ne streljat. Eeee, friendly, friendly!?!?!?! Tudi tsunami že začne zmerjat slepoto našega člana, ko le-ta sname kapo in jo zamenja z plavo. Kaj? Je to dovoljeno? Očitno je…smo takrat domnevali. Morda kakšna nagrada iz darilne škatle…
Drago je bil v bližini in nam je podaljšal bleedout. Kmalu nas je našel še medic in nas pozdravil. Krenili smo proti vrhu hangarja, kjer pa je bilo že vse mirno. Zbrali smo se in odšli preko bara v smeri prelaza. In naprej proti bazi. Na vrhu prelaza so nas od zadaj spet začeli jagati plavi. Počasi smo se umikali in držali varno razdaljo pred nasprotnikom. Do baze smo prišli mirno
Po povratku v bazo sem ugotovil, da sem med skakanjem med skalami izgubil pmr postajo. Nič, tsunamiju sem rekel, da grem zadevo iskat, saj je še relativno svetlo in bom imel več šans kot pa kasneje. Navlekel sem rdečo cunjo in se sprehodil po cesti nazaj proti prelazu. Malo pod vrhom sem srečal grinche in jim že od daleč pomahal, da sem off game (raje ne tvegam kakšen face shot…). Šel sem še nekaj metrov naprej in na srečo zagledal baofenga, čakajočega name. Hitro sem se obrnil in odšel nazaj. Tsunami me je vmes že poklical in sporočil, da so že na položaju, obrambi baze. Samo sledi muziki, je še navrgel…
Na cesti sem srečal enega cadovca, izvidnika, ki se je ravno zapletel v spopad z grinchi, ki sem jih srečal maloprej. Samo dvignil sem rdečo cunjo še višje in se podvizal v bazo. Pobral sem repliko in opremo ter se pridružil moji enoti. Prišel sem skoraj ravno na izpolnjevanje glasbenih želja, in na vrsti je bila moja. Sedeminutni komad je bil na žalost prekinjen (itak, to se samo meni zgodi…), saj smo zagledali plave in zelene kape, ki so prihajali po desni v našo smer. Začelo se je pokanje in v izmenjavi bbjev smo bolj kot ne potegnili kratko mi. Naši bbji niso bilo dovolj dobri, heh. Počakali smo na bleedout in se napotili proti avtom. V vsakem primeru je bilo konec igre. Počakali smo še nekaj časa na cesti, da se nismo sprehajali med ognjem branilcev in napadalcev, nato pa odšli proti parkriišču. Tam smo počakali še na ostale člane naše skupine, naredili enega grupnega….selfija…in se popokali proti domu. Z kratkim postanjkom pri tsunamiju (pivce za živce 😊 jup…božiček in dedek mraz sta ali pa nista odletela (v zrak…) novim dogodivščinam naproti, mi pa novim zmagam v novem letu. Se vidimo (upajmo) tudi naslednjič…ko bosta bradati nerodi spet izgubila darila po terenu v raketni…
++ teren
++ vreme
+ scenarij
--- če ni prepovedano-je očitno dovoljeno (menjava kap pri nasprotnikih…)
- občasno ne fair igranje
- ni bilo hrane 😊
Adss: shreki
_________________
United We Stand - Divided We Fall |
|
