Shreki
Administrator foruma
Pridružen/-a: 18.05. 2014, 15:28
Prispevkov: 267
Kraj: Kranj |
|
 opfor 2018, julij 2018 |
 |
poletje je čas za počitnice. oddih na obali. oddih v hribih. skratka, uživancija. proč od ljudi, ki jih ne maraš, druženje z ljudmi, ki so kolegi, ker se imate fajn....saj veste, kam pes taco moli? ja, betka* jo je v lonec z pasuljem... ok, kje smo ostali...aha, druženje. narava. in za nekatere jo to res vse zgoraj našteto, za nekatere pa je začetek julija čas za vikend paket na počku. dti in njihov opfor. in eni, ja, nekaj jih/nas je, s(m)o ga čakali. ker, navsezadnje, ni te cel vikend, lepo se sprehodiš, odpočiješ (ja, tudi to se dogaja), pa še tri dni lahko pobegneš od...no ja, boljše polovice. heh, razen, če te spremlja...ane matjaž?
ja, torej, letos je bila vsa zadeva invite only. naše adss vabilo se je nekje skrilo (ali pa sploh ni prišlo), zato smo spet "angažirali" skupino slovenian street platoon. treba je bilo zagotoviti od sedem do deset igralcev v eni skupini in običajno to res ni tak problem. a ni bilo vse tako preprosto. adss je delovno počitniški, volkovi so morali reševati posledice višje sile (od kdaj tisti zgoraj ne mara opla...?), vitezi so imeli bolezen v ansamblu (kronični lenoritis...), enota se zbere le za grupnega...eee..no, ko so vsaj in največ trije (you know...eden zna brat, drug gledat in tatretji poslušat  in končno število je padlo na tri; tsunami, shreki in sendvič**. sveti trije kralji. ampak...treba je rešiti situacijo in smo jo rešili. tudi izvedba samega opforja je slonela bolj kot ne na uzadostnem številu udeležencev in demšar si je grizel prste do samega začetka
tudi sam načeloma nisem vedel, kako se mi bo izšlo (privatne delovne obveznosti), a so se zadeve uredile. v petek popoldan sem krenil proti postojni in dobro uro preklinjal vse zastoje od šentvida do vrhnike. malo pred peto sem pobral oba člana vitezov in polno naloženi smo se odpeljali na teren. prikupno dekletce nas je na parkirišču usmerilo proti bazi in zafira je pogumno zapeljala v razriti makadam. brez večjih (in glasnih) pokov na podvozju smo pripeljali v bazo, kjer smo raztovorili opremo, nato pa sem odpeljal avto nazaj na parkirišče. dokaj hitro smo postavili šotor, nato pa odšli v hq, kjer so nas že čakali čevapčiči in hladno pivo. v dveh okusih. ouuujeeeee bejbiiii
do večera se nas je nabralo cca 50. eni so bili kar glasni (akhm, celje...) še dolgo v noč. ajde, saj zastopim, treba se je veseliti, a pokati in navijati glasbo kot na rave partiju res ni ravno higienično. no ja...bo že. skratka, razdeljeni smo bili v štiri ekipe, alfa (osad), bravo (cad), charlie (sang) in delta (vitezi/adss). na strani opforja so bili dti, akl (goba in pipp), s8 (mike) in aks. scenarij so priredili kot včasih in ni bilo dveh ali več strani. vsaka ekipa dobi nalogo, ki jo mora (uspešno) opraviti. opfor pa poskrbi, da se ti misija rahlo zaplete, hehe.
zjutraj nas je demšar postrojil v enojno/dvojno vrsto in nas pozdravil ter sporočil, da se opfor kot tak in v tej obliki poslavlja. nato je njegov namestnik razložil še dodatna pravila (ki niso bila napisana na vabilu). nova so bila pravila za medica; bleed-out pač klasika, 5 minut. nato stabilizacija v trajanju 2 minut (tukaj si moral ranjenca vsaj obvezati) in nato ti je medic izbral medic karto, kjer je bilo napisano, kaj vse je s tabo narobe...ne, ne, psihične bolezni niso bile napisane. seveda med stabilizacijo nisi smel streljati. novost je bila tudi standardna NATO medevac karta (tako domnevam), ki ti je (če si jo pravilno izpolnil in sporočil v bolnico) omogočila hiter prevoz ranjenca v bolnico. bolnica je bila na lokaciji nekdanje uporniške baze. na hitro je še razložil, kako se rokuje z prastarim rup-om (radijem) na lokacijah. če je bil na lokaciji radio, si lahko poklical hq in dobil nova navodila. in če je bil seveda nebranjen. sicer je bilo še nekaj zanimivih rekvizitov, a jih nisem uspel videti (usb ključek, projektor...). po govoru nam je dal nekaj minut, da se pripravimo in nato je posamično klical ekipe na brifing. po brifingu je lahko enota odšla na teren. delta enota je prišla na vrsto tam okoli desetih. ker smo bili samo trije, nam je dodelil izvidovanje nekje za lokacijo konjušnice (še kak kilometer naprej...). in tudi opfor naj bi bil za naše naloge zmanjšan (da bi mi lahko imeli možnost napada). ni nam dal okvirnega roka, ni nam dal komunikacije (razen na fob), zato smo sami zastavili pot do cilja. tsunami je tako kot jaz (bolj) mahnjen na lrrp operacije, zato sva takoj začrtala cca 10 km dolgo pot do cilja. pripravili smo se in se odpravili na pot. jaz sem prevzel vlogo pointa, sendvič je bil drugi, tsunami tretji kot team leader. čez kaki dve uri je tsunami opazil, da mu je camel back spuščal in da je izgubil dobri dve tretjini tekočine. od mene je dobil nadomestek (čajček , sam pa je popravil zadevo (slabo navita cev). med premikanjem sem deloval kot point in s tsunamijem sva opazovala reakcije pripravnika (no, opazoval ga je bolj tsunami) na moje ukaze. pri parkirišču pred vojaško bazo smo zagledali nekaj šotorov in sklenili smo se izogniti kakim nesporazumom. zavil sem desno po cesti in se čez kakih 100 metrov usmeril levo v hrib. prišli smo na vrh hriba blizu križišča z zgradbami, se spustili, prečkali cesto in se spet povzpeli v hrib. tam smo naredili postanek za terensko kosilo. pol ure je hitro mimo. pogled na karto, pogled na telefon, pogled na kompas in odšli smo naprej proti lokaciji (nekdanje) vasi. v hq jih je očitno skrbelo, kje smo in so nas medtem klicali. ker sem imel telefon nastavljen na tiho, seveda nisem videl klica. prebijali smo se puščavo in goščavo in čez nekaj ur prispeli v bližino vasi/parkirišča. usmerili smo se proti nekdanji konjušnici in čez nekaj minut prispeli v senco dreves pri porušenih zgradbah. na hitro smo se razgledali, sendvič je moral na minus dva deci (in zato je moral sleči vso opremo. in oditi tri metre proč..). verjetno je ravno prijel svojega korenjaka, ko je priletel šus vame. v hrbet. zavpil sem zadetek. tsunami je pogledal nazaj in videl čeladarje. v naslednjem trenutku je že pokleknil, da bi se izognil bbjem, a so ga vseeno zadeli. osadi so neusmiljeno drveli naprej in sneli še povsem razoroženega sendviča v travi (ki je, upam, vsaj uspešno opravil operacijo "praznjenje mehurja"). šele ko je bil prvi čeladar mimo mene, sem na glas rekel, da smo friendly enota. pa se niso dali kaj preveč motiti. rekli so, da so bili na fob-u in da na tem področju deluje nasprotna ekipa. ne vem več, ali so jih napadli ali so bili oni napadalci tam na fob, ampak šele potem, ko jim je adrenalin popustil, so nas začeli zdraviti. jaaaa, verjamem...če več ur ne vidiš nikogar in potem se ti "sovražnik" postavi pred cev...itak, streljaš kot nor ane no, tudi mi smo sicer naredili šolsko napako in se nismo pravilno razpostavili (krožno varovanje), a po 6 urah hoje in 8 kilometrih smo bili rahlo utrujeni. in če pade koncentracija, je hudič. ok, dobili smo 20 minut "počitka", zavlekli smo se v gozd za ruševine. enota je poklicala bolnico in zahtevala medevac. postopek je bil pravilno izveden (medic nam je na brifingu zatrdil, da bo ugodil samo pravilno izpopolnjenim obrazcem)
in kmalu smo zaslišali prihahajoči avto. no, ker smo bili skriti, nismo videli, če je bil res "rdeči križ". slišali pa smo, kako so ga ustavili z klicanjem "roke gor". kako so potem rešili situacijo ne vem, ker je vse potihnilo in enota alfa je odšla novim dogodivščinam naproti. mi smo "ozdraveli" in odšli našemu cilju naproti. ni bil več daleč, po karti še kak slab kilometer. sedaj smo vedeli, da je lahko sovražnik (ali "sovražnik") v bližini in smo delovali bolj pazljivo. počasi smo napredovali in počasi prišli do fob-a. bili smo oddaljeni kakih 20 metrov. v grmovju smo slišali oddaljeno govorjenje, a nismo razbrali število branilcev. ideja o napadu se nam ni zdela preveč posrečena. počakali smo kakih 15 minut. nato je bila na vrsti naslednja, težja odločitev. kako priti v bazo? sendvič je bil že depresiven, utrujen in žejen (ne nujno v tem vrstnem redu). midva z tsunamijem sva tudi porabila vse zaloge tekočine (prevelika poraba pač...) in nisva hotela tvegati še dobri dve uri pohoda. vmes je še demšar povprašal o naši lokaciji preko sms-ja (hehe, začeli smo se počutiti pomembne prosil sem za prevoz in ga tudi dobil. javil sem lokacijo in odšli v bližnji gozd v senco. čakali smo nekaj časa in kmalu zaslišali zvok avtomobila. odpravili smo se proti cesti, da bi počakali prevoz. takrat sendvič zagleda kontakte in hitro se vržemo v travo. zavzamemo kritje in gledamo, kdo prihaja. že od daleč prepoznamo naše "kolege" alfovce. ti nam spet pošiljajo bbje v pozdrav. tsunami se dvigne in jim začne tuliti nazaj "čeladeeeee!!!". alfovci prenehajo s streljanjem. verjetno so nas prepoznali ali pa tuhtajo, kdo je naročil "taksi" sredi divjine. in kako, da oni nimajo te številke (hehe). vkrcali smo se (okej, zbasali) v avto in se kot vreče krompirja pripeljali v bazo. sledil je report poveljujočemu, nato pa zaslužen počitek pred šotorom. z mrzlim kozarcem piva in vročim krožnikom pasulja. res super kombinacija. kakorkoli že obrneš...pasulj in pivo (akhm, dovolili so nam free refill sta pasala kot ata na mamo. še preveč. človek postane utrujen, lahko dobi kake privide....v obliki...črnih kratkih hlač(k)....in črne majčke....ki ti plešejo pred očmi....in pogledaš kolega, ki ima (očitno) isti delirij....in pooočaaaasi računaš, koliko kozarcev si spil....ko se počasi zaveš, da so "vroče hlačke" čisto realne in niso privid. in opaziš, da imajo tudi ostali krče v vratu, ki so presenetljivo usklajeni z gibanjem pripadnice nasprotnega spola. matr, je dobra....eeeemmm, tale porcija pasulja. seveda.
polnega želodca pasulja in pira sva malo pred osmo prišla po naslednjo nalogo v hq. ok, nova izvidniška misija. gremo iskat minomete in usmerjevalce ognja. lahko jih eliminiramo ter nato delujemo taktično. karkoli to že pomeni. pogled na karto pravi, da tokrat ne bo dolg izlet. cca 2 km sprehoda. prav, napravimo se in počasi odkorakamo po bregu navzdol. sedaj v mislih preklinjam prehitro konzumiranje pira in pasulja po povratku v bazo. mar bi počakal pol ure in se potem najedel in napil kot je treba. ampak...tista svetla ročica, tista z polzečimi kapljicami obdana hladna škatla, tista pipa...tista...tista...frdamana mašina, ki kar vabi, da jo uporabiš. blagor žejnim, da obstaja...in po dobrih 8 urah se res, ampak, reeees prileže požirek hladnega. no, trenutek za reklame je mimo, gremo naprej. še vedno polnega želodca. in nekje v kotičku možganov se utrne misel, da bi bilo zelo fajn, da bi sedaj od nekje priletel bb in te rešil (dolgega) sprehoda. ko pogledam tsunamija, vidim, da se njemu tudi nekaj podobnega sanja...a bbja ni od nikoder. there's no easy way. napredujemo po cesti, pregledujemo skrite kotičke, se skrivamo pred (civilnimi) avtomobili, iščemo stik...uživamo v sončnem zahodu...odkrivamo nove terene. a upornikov ni. kot tudi ne minometov. seveda tudi zdaj nismo dobili šanse, da karkoli sporočimo hq. drugi so, kot sva opazila s tsunamijem, imeli zvezo. ja nič...očitno komunikacija na taktični ravni ni tako pomembna kot pa strateška (ko poročaš v hq z x-urnim zamikom stanja na terenu). vrnili smo se nazaj z rahlo nejevoljo. poveljnik se je malce popraskal za ušesi in zamomljal, da je njihova napaka. ja, nekdo je zjutraj še malo spal ob pisanju scenarija, ane matjaž
no, našo nalogo smo vseeno opravili. pasulj in pivo sta spet klicala in vabila...in takemu klicu se ne moreš upreti. le da je bilo tokrat manj pasulja kot v prvo rundo. osel gre samo enkrat na led....shreki pa tudi, hihi. čez dan sta se poslovila akl-jovca, mike je kasneje odšel z salamandrovci. pipp je prinesel njegove omakce, sam pa si je privoščil nekaj akcije. in tri mre-je, hehe. in se nekaj ur pred šotorom nastavljal sončnim žarkom kao crnogorac sa zlatnim lancem no, mi smo se spočili, najedli in odžejali, zato je spet sledil posvet z poveljnikom glede nove naloge. smo "zahtevali" malo akcije, da ne bo samo reckon mission. in smo jo dobili; izvidovanje (meh...) na področju opazovalnice (za bolnico naslednji odcep desno), preučiti gibanje obrambe ter dobiti zvezo z charlie enoto. ja, ne bi verjel...ampak, spet brez radio komunikacije. kako bo to šlo...ok, naj se "šefi" ubadajo s tem, vojska mora delat po ukazih. za vsak primer smo se dogovorili za varno besedo (zaska, hehe), če bi se slučajno dobili kje na terenu. in smo odkorakali v ugašajoč sobotni dan. mimo bolnice smo prišli brez težav. nekdo nas je osvetlil z lučko, a ni bilo nobene reakcije. tudi mi nismo reagirali in hiteli naprej. na cesti ne moreš biti ravno neslišen in se "taktično" premikat, ampak...ob mraku lahko dobro vidiš še cesto pred seboj in nič drugega. aja, in kresničke. veliko kresničk. kmalu smo prišli do odcepa in zavili desno. tu še nisem hodil in sem šel raje na previdnost. večkrat sem se ustavil, da bi poslušal okolico. malo pod domnevnim ciljem (slišali smo že glasove) smo za nami zaslišali približajoč avto. skrili smo se v grmovje in ga spustili naprej. ja, cilj ni bil več daleč, avto se je ustavil kakih 50 metrov višje. in na srečo (ali pa je bilo kaj drugega) šofer ni ugasnil motorja. heh, izkoristil sem rusko ropotuljo in hitro povedel ekipo kakih 20 metrov pred jaso. jaz sem se skril na desno stran, tsunami in sendvič pa na levo stran ceste. avto je kmalu obrnil in odpeljal, posadka pa je postala bolj aktivna. očitno so prišli novi ukazi. s tsunamijem sva bila sigurna, da je vsaj četverica pred nami. trije z belimi in eden z rdečo lučko. hodili so levo/desno z razmakom minute (ali malce več, vsaj tisti z rdečo lučjo). mislim, da nas niso opazili, četudi je sendvič (verjetno) delal razne joga položaje v grmovju. nekajkrat je tako počilo (suha veja), da bi mu najraje vrgel kamen in ga utišal. kako se lahko greš telovadbo med izvidovanjem nasprotnika.....??? mularija...in pozneje se je celo upal hvaliti in pokazati, kaj dejansko je res počel. skratka...kljub sendviču in njegovim poskusom biti neopažen in neslišen, nas niso opazili. spremljali smo dogajanje 15 minut in se nato počasi oddaljili. na jasi pod hribom smo se ustavili in pretuhtali naše opcije. poklicati ne moremo hq, poklicati ne moremo sangov, pojma nimamo, kje se sangi sploh nahajajo (naj bi delovali v tem rajonu), dejansko nam je ostal samo povratek v hq. pot pod noge in odšli smo naprej. za ovinkom malo naprej sem zagledal bel snop luči. hitro sem ukazal kritje ter počakal na neznance. ravno, ko sem hotel posvetiti (in ustreliti), me je eden od dveh zagledal in rekel, da sta mrtva. super, drugič pa vsaj rdečo lučko vklopita ali pa dejta odsevca čez luč. no, adrenalin je popustil, "mrtveca" sta odšla naprej proti opazovalnici, mi pa naprej proti bazi. do glavne ceste nismo naleteli na nikogar. tudi slišati ni bilo nič. očitno smo na tej lokaciji povsem sami. čez nekaj minut smo zaslišali avto. skrili smo se v grmovje in počakali na razvoj dogodkov. avto je očitno pripeljal nekaj folka, ki so nekaj svetili naokoli. čez kako minutko je pripeljal še en avto in tudi ta je imel vlogo taksija. izkrcal je novo ekipo, poslušali smo neko dogovarjanje, nato pa sta se oba avta odpeljala naprej. morda smo naleteli na izgubljeno charlie enoto, a nismo hoteli tvegati. še nekaj minut so nekaj govorili, nato pa so odšli v neznano smer. iskat izgubljeno delta enoto, heh. počakali smo še nekaj minut, nato pa odšli v bazo. raportirali smo poveljniku, tudi tokrat z malce nejevolje zaradi organizacije, a vseeno...našo nalogo smo opravili. nekaj enot je bilo še na terenu. pred prihodom je tsunamiju v rokah razpadla njegova replika (očitno kak vijak, v mraku ni bilo videti). mi smo se seveda spet malce okrepčali (in spet zamenjali mokre cunje...) ter zaključili za ta dan. malo čez polnoč so prišli v bazo naši sosedje in očitno so imeli dober razlog za zabavo...najprej streljanje, potem pa radio na višji jakosti do...no, dokler nisem zaspal. eh ja...
nedeljsko jutro je spet obljubljalo lep in vroč dan. poveljnik nas je zbral in nas "združil", mi smo se združili z sangi. dobili smo nalogo, da v bolnici rešimo ranjenca in pridobimo podatke od njega za nadaljne korake. s tsunamijem sva odšla do desnih sosedov, kjer pa niso ravno padli dol od navdušenja (mnja...) glede druženja. prav potiho sva slišala, da smo mi trije zadaj, potem pa smo odšli proti cilju naloge. nekje na pol poti smo padli v zasedo, a smo rešili situacijo. enega upornika smo zadeli, drugi pa je pobegnil. pred območjem bolnice smo poskusili najprej z ene strani, a so nas zasuli z bbji. team leader sangov nas je povedel spet naokoli in skušal prodreti nekje na sredini. tudi tukaj so nas (pri)čakali bbji in enega od sangov zadeli. počakali smo, da je medic naredil svoje, nato pa odšli poskušat srečo še tretjič. napadli smo iz leve strani. skozi grmovje so zadeli dva sanga pred nami, enega upornika smo zadeli, mi trije smo lezli skozi grmovje in skušali rešiti zadeta sanga. a smo bili prepozni in sta odšla počakat med druge zadete. jaz sem bil na desni strani, tsunami na levi, sendvič za nama. pred mano sem videl še živega medica, ki je vlekel svoje na varno in enega sanga, ki je kril njegove premike. tam ni bilo nevarnosti. na levi nisem videl ničesar, nekje od spredaj in/ali levo pa so prihajali bbji. tsunamiju sem predal status in me je poslal naprej. oba sva videla, da je varno in lahko bi prišel blizu postojanke (bolnice), od koder se je slišalo "zmerjanje" dohtarja. pretekel sem nekaj korakov, ko sem dobil bbje. začudeno sem pogledal in za trenutek nisem vedel, ali je tisti tipson z boonijem pred mano res sangov. jup, definitivno, to je sang. ee, še en friendly fire. tudi tsunami je bil začuden, saj ni vedel, od kod me je zadelo. ko sem pogledal zadete in vprašal za friendly fire, so (rahlo godrnjajoč) potrdili. tsunami je ostal na mestu, a ga je dohtar ves čas klical. nekako se je spuzal do tja in prišel v postojanko. ker sem bil zadet, sem imel čas in vklopil kamero. tole reševanje vojaka ryana bo še zanimivo. dohtar je poklical še mene, a namesto pomoči sem lepo snemal naprej. od nekod se je prikazal še sendvič, ki je začel pomagati tsunamiju pri pravilnem doziranju "zdravil". dohtar nas je v enem trenutku vse pozdravil (matr, fant ma božji dar in začel se je boj za ranjenca. ok, tsunamiju in sendviču sta se pridružila še dva sanga in skupaj so naredili....eee...pravo zmešnjavo. dohtar jih je zmerjal, ker ne znajo izračunati pravilne doze, ranjenec je "jamral" in negal in vzdihoval...jup, materijal za oskarja, definitivno. pravi roleplay. in še prav umetniško rano so mu naredili, naj bi bil odprt zlom golenice (no, ne vem, nisem študiral medicine...a tam pod kolenom nekje je golenica...baje). nato je prišel zraven še oživljeni poveljnik in takoj ukazal, da se ranjenca prenese na varno, ker pričakuje napad upornikov. dohtar se je upiral (pa ranjenec verjetno tudi...glede na situacijo a ni nič pomagalo. team leader je zatežil svoji ekipi in ranjenca so dvignili in ga skušali odnesti na varno. no, nesli so ga kak meter, pa jim je padel po tleh. domnevam, da to glih ni bilo po scenariju, a nekateri se prav nič ne vživijo v igro. ranjenec nam je izdahnil, še prej pa je nekaj zašepetal dohtarju na uho. prenesli smo ga spet nazaj na "mizo" (nosila), potem pa nas je poveljnik zjagal varovati območje. z dohtarjem sta potem še nekaj motovilila, verjetno je dobil tisti del važnega sporočila od ranjenca. ukazal je premik nazaj proti glavni cesti. nazaj grede je sendvič začel rahlo opletati skozi grmovje in tsunami je takoj ustavil kolono. mali je bil povsem dotolčen...preveč hoje, premalo pijače. čeprav jo je imel pri sebi, a ni redno pil. zmenili smo se, da gremo do ceste, nato pa ga pošljemo v bazo. čez kakih 15 minut smo prišli do ceste, kjer smo se malo spočili. sendvič je odšel v bazo, mi pa smo dobili nove ukaze. premik do baze upornikov nekje v območju smetišča (daaaaleč skratka...). odpravili smo se proti našemu cilju. vmes smo skrenili s ceste (na drugo cesto), ker so nas (ali bi nas) lahko videli uporniki. pa še sangi nikoli ne hodijo po cesti. čez nekaj minut pademo v zasedo. dva ali trije uporniki nas zadržijo na cesti. sangi se zgužvajo na desno stran v kritje, midva s tsunamijem se skrijeva na levo. počasi se prerinem skozi gosto grmovje, da bi imel boljši pogled nad situacijo. na moji levi sem zaslišal premikanje in v (napačni) domnevi, da mi je tsunami sledil skozi grmovje, ustrelil kratek rafal. [cenzurirano]. sangi na desni začnejo preboj čez cesto, midva s tsunamijem pa tudi. grmovje naju ščiti pred pogledom upornikov. sangi pospravijo enega na desni, tsunami pa kmalu zatem še tega pred nama. ok...gremo naprej, situacija rešena. od nekod se je prikazal splinter in nama navrgel, češ, zakaj si ga (tsunami) dvakrat ustrelil...saj je že priznal. ne odreagirava. nič, regroup skupine in odkorakamo naprej. kmalu zavijemo levo v breg. bližamo se upornikom. pred jaso se ustavimo, poveljnik kaže, da so pred nami 4 uporniki na desbi in dva na levi. zadnji sangovec in midva porinemo naprej po levi, medtem ko glavnina rine naprej v breg po desni. pademo v kontakt, nekaj naših pade, nekaj upornikov pade, situacija se umiri. mi trije smo že daleč naprej na levi, s tsunamijem greva v priročen rov in skušava prodreti naprej. nekje od spredaj prileti nekaj bbjev in pogledam, od kod je priletelo. zagledam svetel boonie in za nekaj sekund sem mislil, da je celo prijateljska enota (ja, tu naj bi se pridružila še prva skupina). zaklical sem friendly, še tsunami se je pridružil, a je tisti še kar naprej streljal. in zadel tsunamija. jaz sem mu poslal še nekaj bbjev, a se je že umaknil. iz jarka sem pogledoval dol po bregu, če se bo slučajno pojavil in me skušal zaobiti. ko se premaknem malo naprej, na desni na vrhu hriba zagledam dva upornika. hitro se umaknem nazaj, a sem prepočasen. bb me zadane v repliko in javim zadetek. iz tiste strani pridejo še trije, ki počasi pregledajo teren okoli naja. tudi na desni se akcija umirja in sangi kar hodijo navzdol z rdečimi rutkami. matr, koliko upornikov pa je bilo tle....? ali pa smo se spet žgali med sabo z drugimi enotami? nope...drugih enot ni bilo v bližini. bo kar (napačna) taktika....
po časovnici se je tudi iztekel današnji scenarij. odpravili smo se nazaj v bazo. sendvič je bil že dober, malo se je naspal in napil...ee, dober pir pozdravi vse, hehe. počakali smo, da so prišli še vsi preostali klubi, nato pa je demšar držal (poslovilni) govor glede opforja. zahvalil se nam je za igro, udeležbo, za fair play, za ribe....skratka, bilo je nekaj dramatične emocije. sledilo je spet prehranjevanje in pitje ter pospravljanje. skupaj smo se kar nahodili. okoli 22km. ni malo za dva dni. tako da, ja, pirček vedno paše. okoli enih je bila zafira pripravljena. čas za odhod...
ja, letos je bil zadnji opfor. vsaj v taki obliki. morda je čas za druga imena in drugačne tipe scenarija. bomo videli. osebno nisem bil na prvem opforju. bil sem na nekaterih z vevrcami, na nekaterih solo (kot adss), in vesel sem, da sem lahko igral na zadnjem. ki ni razočaral. ne, celo pozitivno je presenetil, vsaj kar se igranja tiče (pustimo obrobne nočne dejavnosti). res pravi fair play. organizacija (skoraj) popolna. če omenim še finančni del...ja, definitivno vredno svojega denarja. sicer je malo manjkalo, da se sploh ne bi zgodil, a nekaj sreče mora biti tudi v airsoftu. nekaj povabljenih se ni odzvalo, a tisti, ki smo se...in ni nas bilo veliko, smo uživali. in to je v bistvu tista pohvala, ki pove vse. hvala dti za tistih nekaj sončnih vikendov na počku.
+++ vreme
+++ teren
+++ free pivce za živce
+++ hrana
++ scenarij
++ fair play
++ druženje
+ super zaključek
- sosedje so bili glasni. preglasni.
- ssp žal ni bil v popoln
adss: shreki
* betka je bila psička od rihterja
** sendvič je začasen vzdevek
_________________
United We Stand - Divided We Fall |
|
